Ruby Wax sindrom

Pravijo, da vsak posameznik okoli sebe oddaja energijo, ki jo drugi začutijo in si tudi na podlagi teh občutkov ustvarijo mnenje o nas.

Tukaj se mi takoj pojavi vprašanje: kakšno nenavadno energijo oddaja moja malenkost, da me vsi frizerji poskušajo postriči ali pobarvati na  Ruby Wax?!? Se še spomnite te dame, ki so jo včasih vrteli tudi po naših televizijah? Zaenkrat še nisem blizu njenim letom, prav tako v salon ne vstopim v trikrat premajhni usnjeni obleki, niti ne hodim naokoli s tremi različnimi barvami na glavi … No, do včeraj.

Včeraj sem bila po dolgem času na frizerskem stolu v priznanem slovenskem salonu, ki naj bi gospem in gospodom naglavno okrasje oblikoval po najnovejših svetovnih modnih trendih. Razen meni. Več kot očitno se z mojstrom nisva čisto razumela glede njegove pomladne inspiracije na moji glavi. Domov sem namreč odkorakala v najbolj “cheap” kombinaciji barv blond, s še bolj blond prameni in dodatkom bakrenih pramenov. Takole nekako:

Jap, takole oz. še slabše. DragiDarling me je najprej vprašal, kdaj greva na kakšen tuning sejem, ker bi se s svojo frizuro zelo dobro vklopila v okolje. Pa dobro no … a mogoče nosim oprijete bele hlače, da si zaslužim tole? Umetne nohte porisane z rožicami? Biserček na zobu? A sem rumena kot korenje od obiskovanja solarija? Nasprotno, vsa moja bit kriči: “dejte mi nekaj preprostega in u izi”.

Res res res me zanima, kaj si frizerji mislijo o meni, da me tlačijo v take barve in v “asiravnokarprstevštekarvtaknila” frizure. Če je bilo rezultat intenzivnega kuštranja možno odpraviti z enim curkom vode (edino od salona do avta hodiš malo hitreje in gledajoč v tla), pa bo za tole včerajšnjo polomijo potrebno novo barvanje … Samo z eno barvo, da ne bo pomote.

Do takrat bom pa s papiga frizuro strašila naokoli.

Advertisements

Izklop

Vse je enkrat prvič. Včeraj popoldan sem od T-2 dobila prijazno sporočilo, da mi zaradi neplačanih obveznosti odklapljajo vse storitve in v istem hipu – šlus! Odrezana od spleta. Obstala sem pred ekranom, s kupom položnic pred sabo, ki sem jih ravno nameravala plačati. Za še večje veselje me ravno v tistem hipu pokliče predragi, da je na poti domov. No, tole bo pa še pestro danes zvečer. Superkulgeeky dragi cel večer doma brez povezave z internetom. In kdo je odgovoren za plačevanje položnic? Moi …

Takoj po prihodu domov me posede v avto, pelje na pošto, da poravnam obveznosti. In nato v stilu forumule 1 naprej na T2 na Celovški. V strahu, kako bomo rešili tale zaplet in s črnimi mislimi, koliko dni brez interneta (beri: pekla) me čaka doma tečem do poslovalnice, da je ne bi prej zaprli. Ko pridem izza ovinka, presenečeno ugotovim, da je zunaj pred njihovim ekranom zbranih kar precej ljudi. Prva misel: “mater, gre pa res slabo teli cerkvi, da je športne stave začela pobirat”.

Vendarle vprašam, če so vsi v vrsti in z nasmeškom mi odgovorijo, da seveda. Začudeno vprašam, zakaj. “Ja, za položnice pokazat.”

Pogledam okoli sebe in dejansko vsi v roki držijo belo kuvertico, notri pa dva odrezka s položnice, ki potrjujeta, da so plačali stare dolgove. Pravzaprav precej cerkveno vzdušje, če dobro pomislimo. Vsi smo stali tam kot pred vstopom v spovednico, le da so bili naši grehi tokrat črno na belem v naših kuverticah. Ko smo prišli na vrsto, pa smo s povešenim, rahlo osramočenim pogledom zaposlenim izročili naši dve položnici. Na čelu pa nam je pisalo mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa.

Res me je presentilo, ko sem ugotovila, da gre očitno za stalno prakso mnogih in da imajo pravzaprav ustaljen postopek za podelitev odpustka. Fotokopija plačane položnice, klik klik in internet is back in da house.

Kamen se mi odvali od srca, hkrati pa si obljubim, da bom v prihodnje bolj dosledna in bolj vestno izpolnjevala svoje obveznosti. Kot spoved, vam rečem :)

Social networking malo drugače

Kako fino, ko srečaš oglas in si rečeš “kolk kul!” Oglas je delo nizozemske TBWA, najden pa je bil tule.

Če pokličete v naslednje pol ure …

Slovenski tv kanali se le redko usmilijo fanov humorističnih serij in skoraj ne predvajajo kakšne resno dobre serije. 24/7 mi res ne sede gledat, kako Horatio in njemu podobni rešujejo svet in lovijo barabe, zato smo te vsebine pač prisiljeni iskati drugje.

So pa Top Shop reklame postale kar resen približek humorističnim serijam. Že sami izdelki, ki jih tržijo, so precej bizarni, način, kako se trženja lotijo je pa sploh neverjeten. Ampak več kot očitno deluje. Na temle linku je zbranih nekaj največjih failov v zgodovini ameriškega topshopa. Če vas zanima, od kje je imela Peggy iz Married with children tisti svoj legendarsni tupe, priporočam ogled videa številka 5.

Ko pa smo že ravno pri TV serijah, trenutno so na mojem top seznamu: Modern Family, The Big Bang Theory in Community. Obeta tudi Breaking Bad. In glede na to, da pri vseh čakam na začetek naslednje sezone, sva si s cimrom nekaj večerov krajšala s Couplingom. So boljši, kot sem mislila.

Našla sem rojstnodnevno željo

It’s just this time of the year … ko te vsi sprašujejo, kaj si želiš za rojstni dan. In tudi težko razumejo, da pravzaprav nič. Da ne bo pomote, želja je seveda ogromno, ki pridejo in grejo. Ko si postavljen ob zid, se jih nekako ne spomniš. Hkrati pa nimam srca, da bi svoje najdražje pošiljala v to in to trgovino po to in to.

No, danes sem srečala svojo ultimativno rojstnodnevno željo.  Čez vikend ali v naslednjem tednu si želim imeti toliko časa, da bom lahko naredila tole:

Fotka je bila najdena tukaj, kjer najdete tudi tutorial. Še cimer zaenkrat kaže znake navdušenja. :)

Kako diši spletni banner?

Huda spletna kampanja iz Brazilije …

via tuki

Sosed ima vedno lepšo travo, kravo in tudi kulturo

Že kar nekaj časa nazaj, če bolje pomislim –  nekaj let nazaj, smo se na delovnem izletu v Madridu zapletli v tipično pritoževalno debato tipa v Ljubljani je scena absolutno bedna, nič se ne dogaja, kulturna ponudba je na psu … Nisem se mogla strinjati s trditvijo, da je Ljubljana na tem področju popolnoma nekonkurenčna mestom, kot je Madrid.

Še vedno se ne strinjam in priznati moram, da ko nekdo začne udrihati čez slovensko kulturno sceno, meni pošteno naraste pritisk. Predvsem zato, ker gredo argumenti ponavadi približno takole: Ljubljana in Slovenija v svoji zabačenosti nista sposobni ponuditi nič inovativnega, nič zanimivega. Dostikrat zvečer ne veš, kam bi se dal, ker je prireditev več kot premalo, pa še te so brez kakršnihkoli presežkov. V tujini je povsem drugače, v večjih prestolnicah se neprestano nekaj dogaja, ljudje so bolj odprti, družba je multikulturna in to sobivanje lahko opaziš na vsakem koraku, še posebej pa v raznolikosti kulturne ponudbe … In oh in sploh.

Če sem že začela z Madridom, naj z njim tudi nadaljujem. Španska prestolnica, mesto, ki nikoli ne spi, mesto, ki je polno življenja. Pozitivne vibracije, strast na vsakem koraku, svoboda duha, odprtost, dobrohotnost in družabnost njegovih prebivalcev. Takšne in podobne atribute pri nas pripisujemo Madridu oziroma verjetno kar vsem večjim evropskim mestom, z nekaterimi odtenki razlike glede na njihovo zemljepisno širino in dolžino. Madrid je bil v zadnjem času še posebej opevan kot prostor, ki je Tomažu Pandurju omogočil, da se je rešil spon omejujoče slovenske gledališke scene. Tam lahko v polnosti izraža svoj talent. Svobodomiselno, napredno in liberalno mesto torej. Še berači na na ulicah se nam zdijo bolj kozmopolitanski kot tisti, ki jih srečamo na Čopovi.

Ta podoba se nekako ne sklada z dejstvom, da tako v madridski mestni občini kot v avtonomni skupnosti (comunidad autónoma) na volitvah tradicionalno zmaguje ljudska stranka, ki med svojimi člani še vedno ohranja kakega okostnjaka iz Francovega režima. Predvsem predsednica avtonomne skupnosti Esperanza Aguirre v zadnjih letih vleče poteze, ki spominjajo na našega soseda Berlusconija. Proslavila se je tudi z izjavo, da odkar so delo natakarjev “prevzeli” priseljenci, v Madridu ni več mogoče spiti dobre kave. Javnomnenjske raziskave ji kljub temu še vedno pripisujejo zelo visoko podporo.

Kulturno raznolika družba pa niso samo hipijevski Evropejci, ki svojimi grafiti in pouličnim muziciranjem ustvarjajo sproščeno atmosfero. Pa tudi ne japijevski Američani s svojimi zgodbami o uspehu. Je tudi podoba razočaranja in trpljenja zaradi neizpolnjenega upanja po boljšem jutri, ki je mnoge prebivalce nekdajnih španskih kolonij pripeljalo v Španijo. Je zgodba, enako trpka kot tista, ki jo doživljajo delavci na naših gradbiščih. Seveda jo kot obiskovalci le redko opazimo, ker se skriva v ozkih ulicah daleč stran od turističnega centra. V ulici, kjer je dobro leto živela moja ljubljena oseba, se je pod oknom vsak večer vila vrsta za govorilnico, ki je ponujala klice v domovino. Ničkolikokrat so ljudje po pogovorih s svojimi domačimi obsedeli na pločnikih in z alkoholom v zgodnjih jutranjih urah utopili praznino. Ali pa so morda čakali, da pridejo na vrsto za spanje v četrti nekaj ulic višje, kjer si posteljo in verjetno tudi usodo v turnusih delijo s še dvema sotrpinoma. Cama caliente ali vroča postelja je cenejša od privilegija, da bi imel posteljo, če že ne sobe, samo zase.

Kar se tiče kulturne ponudbe, me nihče ne bo prepričal, da je ta v Sloveniji šibka in slaba. Verjetno tole zveni popolnoma fanatično, ampak, mislim, da je treba biti pri tovrstnem ocenjevanju predvsem realen. Kljub temu, da sem proti izgovorom, da se v Sloveniji tega in tega ne da, ker smo premajhni, se mi zdi, da moramo tukaj vendarle vzeti v zakup našo dimenzijo in številčnost. Ali pa si kdo dejansko drzne delati primerjave med El Pradom in Narodno galerijo? Ali pa med Reino Sofio in Moderno galerijo? Je res lahko prva kritika razstave Picassovih del v Mestnem muzeju ta, da je čisto majhna? Kakšna pa bo? Nam bodo pripeljali Guernico in po možnosti še kar Velazqueza in Dalija zraven, da bo razstava bolj popolna? Potem naj pa cela Slovenija prostovoljno straži galerijo, da ne bo kdo česa odnesel, ker so stroški zavarovanja tako visoki, da si tega ne bi mogli privoščiti … Kar želim povedati je, da imamo prevečkrat povsem nerealna pričakovanja. Denarja je toliko, kot ga je. Da bi se verjetno lahko drugače in boljše obračal je že povsem druga zgodba. Toliko za danes, da ne bomo predolgi. Verjetno sledi še kakšen drugi del tega posta … :)

Fotka via tuki