Category Archives: en prive

Ruby Wax sindrom

Pravijo, da vsak posameznik okoli sebe oddaja energijo, ki jo drugi začutijo in si tudi na podlagi teh občutkov ustvarijo mnenje o nas.

Tukaj se mi takoj pojavi vprašanje: kakšno nenavadno energijo oddaja moja malenkost, da me vsi frizerji poskušajo postriči ali pobarvati na  Ruby Wax?!? Se še spomnite te dame, ki so jo včasih vrteli tudi po naših televizijah? Zaenkrat še nisem blizu njenim letom, prav tako v salon ne vstopim v trikrat premajhni usnjeni obleki, niti ne hodim naokoli s tremi različnimi barvami na glavi … No, do včeraj.

Včeraj sem bila po dolgem času na frizerskem stolu v priznanem slovenskem salonu, ki naj bi gospem in gospodom naglavno okrasje oblikoval po najnovejših svetovnih modnih trendih. Razen meni. Več kot očitno se z mojstrom nisva čisto razumela glede njegove pomladne inspiracije na moji glavi. Domov sem namreč odkorakala v najbolj “cheap” kombinaciji barv blond, s še bolj blond prameni in dodatkom bakrenih pramenov. Takole nekako:

Jap, takole oz. še slabše. DragiDarling me je najprej vprašal, kdaj greva na kakšen tuning sejem, ker bi se s svojo frizuro zelo dobro vklopila v okolje. Pa dobro no … a mogoče nosim oprijete bele hlače, da si zaslužim tole? Umetne nohte porisane z rožicami? Biserček na zobu? A sem rumena kot korenje od obiskovanja solarija? Nasprotno, vsa moja bit kriči: “dejte mi nekaj preprostega in u izi”.

Res res res me zanima, kaj si frizerji mislijo o meni, da me tlačijo v take barve in v “asiravnokarprstevštekarvtaknila” frizure. Če je bilo rezultat intenzivnega kuštranja možno odpraviti z enim curkom vode (edino od salona do avta hodiš malo hitreje in gledajoč v tla), pa bo za tole včerajšnjo polomijo potrebno novo barvanje … Samo z eno barvo, da ne bo pomote.

Do takrat bom pa s papiga frizuro strašila naokoli.

Advertisements

Izklop

Vse je enkrat prvič. Včeraj popoldan sem od T-2 dobila prijazno sporočilo, da mi zaradi neplačanih obveznosti odklapljajo vse storitve in v istem hipu – šlus! Odrezana od spleta. Obstala sem pred ekranom, s kupom položnic pred sabo, ki sem jih ravno nameravala plačati. Za še večje veselje me ravno v tistem hipu pokliče predragi, da je na poti domov. No, tole bo pa še pestro danes zvečer. Superkulgeeky dragi cel večer doma brez povezave z internetom. In kdo je odgovoren za plačevanje položnic? Moi …

Takoj po prihodu domov me posede v avto, pelje na pošto, da poravnam obveznosti. In nato v stilu forumule 1 naprej na T2 na Celovški. V strahu, kako bomo rešili tale zaplet in s črnimi mislimi, koliko dni brez interneta (beri: pekla) me čaka doma tečem do poslovalnice, da je ne bi prej zaprli. Ko pridem izza ovinka, presenečeno ugotovim, da je zunaj pred njihovim ekranom zbranih kar precej ljudi. Prva misel: “mater, gre pa res slabo teli cerkvi, da je športne stave začela pobirat”.

Vendarle vprašam, če so vsi v vrsti in z nasmeškom mi odgovorijo, da seveda. Začudeno vprašam, zakaj. “Ja, za položnice pokazat.”

Pogledam okoli sebe in dejansko vsi v roki držijo belo kuvertico, notri pa dva odrezka s položnice, ki potrjujeta, da so plačali stare dolgove. Pravzaprav precej cerkveno vzdušje, če dobro pomislimo. Vsi smo stali tam kot pred vstopom v spovednico, le da so bili naši grehi tokrat črno na belem v naših kuverticah. Ko smo prišli na vrsto, pa smo s povešenim, rahlo osramočenim pogledom zaposlenim izročili naši dve položnici. Na čelu pa nam je pisalo mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa.

Res me je presentilo, ko sem ugotovila, da gre očitno za stalno prakso mnogih in da imajo pravzaprav ustaljen postopek za podelitev odpustka. Fotokopija plačane položnice, klik klik in internet is back in da house.

Kamen se mi odvali od srca, hkrati pa si obljubim, da bom v prihodnje bolj dosledna in bolj vestno izpolnjevala svoje obveznosti. Kot spoved, vam rečem :)

Našla sem rojstnodnevno željo

It’s just this time of the year … ko te vsi sprašujejo, kaj si želiš za rojstni dan. In tudi težko razumejo, da pravzaprav nič. Da ne bo pomote, želja je seveda ogromno, ki pridejo in grejo. Ko si postavljen ob zid, se jih nekako ne spomniš. Hkrati pa nimam srca, da bi svoje najdražje pošiljala v to in to trgovino po to in to.

No, danes sem srečala svojo ultimativno rojstnodnevno željo.  Čez vikend ali v naslednjem tednu si želim imeti toliko časa, da bom lahko naredila tole:

Fotka je bila najdena tukaj, kjer najdete tudi tutorial. Še cimer zaenkrat kaže znake navdušenja. :)

Včerajšnja zadnja misel pred spanjem

Glede na visoko dvignjene obrvi ob mojem zadnjem postu (ne, zaenkrat se mi še ni zmešalo) za dobro jutro nekaj bolj lahkotnega.

Včeraj sem ugotovila enega izmed najlepših načinov, kako svojemu friki dragemu pokazati, da ga imaš rad/a. Odgovor: odprtje accounta na Twitterju.

To je nadgradnja tega, da predano in pozorno poslušaš traktate o novostih v IT svetu. To je dokaz, da jim tudi slediš. To je posredna manifestacija skrite želje, da bi izvedel/a še več, da bi ti nekdo povedal še več. In ta nekdo bo ta poklon začutil … in gotovo povedal še več. :)