Tag Archives: Ljubljana

Sosed ima vedno lepšo travo, kravo in tudi kulturo

Že kar nekaj časa nazaj, če bolje pomislim –  nekaj let nazaj, smo se na delovnem izletu v Madridu zapletli v tipično pritoževalno debato tipa v Ljubljani je scena absolutno bedna, nič se ne dogaja, kulturna ponudba je na psu … Nisem se mogla strinjati s trditvijo, da je Ljubljana na tem področju popolnoma nekonkurenčna mestom, kot je Madrid.

Še vedno se ne strinjam in priznati moram, da ko nekdo začne udrihati čez slovensko kulturno sceno, meni pošteno naraste pritisk. Predvsem zato, ker gredo argumenti ponavadi približno takole: Ljubljana in Slovenija v svoji zabačenosti nista sposobni ponuditi nič inovativnega, nič zanimivega. Dostikrat zvečer ne veš, kam bi se dal, ker je prireditev več kot premalo, pa še te so brez kakršnihkoli presežkov. V tujini je povsem drugače, v večjih prestolnicah se neprestano nekaj dogaja, ljudje so bolj odprti, družba je multikulturna in to sobivanje lahko opaziš na vsakem koraku, še posebej pa v raznolikosti kulturne ponudbe … In oh in sploh.

Če sem že začela z Madridom, naj z njim tudi nadaljujem. Španska prestolnica, mesto, ki nikoli ne spi, mesto, ki je polno življenja. Pozitivne vibracije, strast na vsakem koraku, svoboda duha, odprtost, dobrohotnost in družabnost njegovih prebivalcev. Takšne in podobne atribute pri nas pripisujemo Madridu oziroma verjetno kar vsem večjim evropskim mestom, z nekaterimi odtenki razlike glede na njihovo zemljepisno širino in dolžino. Madrid je bil v zadnjem času še posebej opevan kot prostor, ki je Tomažu Pandurju omogočil, da se je rešil spon omejujoče slovenske gledališke scene. Tam lahko v polnosti izraža svoj talent. Svobodomiselno, napredno in liberalno mesto torej. Še berači na na ulicah se nam zdijo bolj kozmopolitanski kot tisti, ki jih srečamo na Čopovi.

Ta podoba se nekako ne sklada z dejstvom, da tako v madridski mestni občini kot v avtonomni skupnosti (comunidad autónoma) na volitvah tradicionalno zmaguje ljudska stranka, ki med svojimi člani še vedno ohranja kakega okostnjaka iz Francovega režima. Predvsem predsednica avtonomne skupnosti Esperanza Aguirre v zadnjih letih vleče poteze, ki spominjajo na našega soseda Berlusconija. Proslavila se je tudi z izjavo, da odkar so delo natakarjev “prevzeli” priseljenci, v Madridu ni več mogoče spiti dobre kave. Javnomnenjske raziskave ji kljub temu še vedno pripisujejo zelo visoko podporo.

Kulturno raznolika družba pa niso samo hipijevski Evropejci, ki svojimi grafiti in pouličnim muziciranjem ustvarjajo sproščeno atmosfero. Pa tudi ne japijevski Američani s svojimi zgodbami o uspehu. Je tudi podoba razočaranja in trpljenja zaradi neizpolnjenega upanja po boljšem jutri, ki je mnoge prebivalce nekdajnih španskih kolonij pripeljalo v Španijo. Je zgodba, enako trpka kot tista, ki jo doživljajo delavci na naših gradbiščih. Seveda jo kot obiskovalci le redko opazimo, ker se skriva v ozkih ulicah daleč stran od turističnega centra. V ulici, kjer je dobro leto živela moja ljubljena oseba, se je pod oknom vsak večer vila vrsta za govorilnico, ki je ponujala klice v domovino. Ničkolikokrat so ljudje po pogovorih s svojimi domačimi obsedeli na pločnikih in z alkoholom v zgodnjih jutranjih urah utopili praznino. Ali pa so morda čakali, da pridejo na vrsto za spanje v četrti nekaj ulic višje, kjer si posteljo in verjetno tudi usodo v turnusih delijo s še dvema sotrpinoma. Cama caliente ali vroča postelja je cenejša od privilegija, da bi imel posteljo, če že ne sobe, samo zase.

Kar se tiče kulturne ponudbe, me nihče ne bo prepričal, da je ta v Sloveniji šibka in slaba. Verjetno tole zveni popolnoma fanatično, ampak, mislim, da je treba biti pri tovrstnem ocenjevanju predvsem realen. Kljub temu, da sem proti izgovorom, da se v Sloveniji tega in tega ne da, ker smo premajhni, se mi zdi, da moramo tukaj vendarle vzeti v zakup našo dimenzijo in številčnost. Ali pa si kdo dejansko drzne delati primerjave med El Pradom in Narodno galerijo? Ali pa med Reino Sofio in Moderno galerijo? Je res lahko prva kritika razstave Picassovih del v Mestnem muzeju ta, da je čisto majhna? Kakšna pa bo? Nam bodo pripeljali Guernico in po možnosti še kar Velazqueza in Dalija zraven, da bo razstava bolj popolna? Potem naj pa cela Slovenija prostovoljno straži galerijo, da ne bo kdo česa odnesel, ker so stroški zavarovanja tako visoki, da si tega ne bi mogli privoščiti … Kar želim povedati je, da imamo prevečkrat povsem nerealna pričakovanja. Denarja je toliko, kot ga je. Da bi se verjetno lahko drugače in boljše obračal je že povsem druga zgodba. Toliko za danes, da ne bomo predolgi. Verjetno sledi še kakšen drugi del tega posta … :)

Fotka via tuki

Advertisements