Ogorčena!

Letos sem po Sloveniji pospremila kar nekaj španskih gostov, ki so obiskali Danija. Prav vse so pričakali sončni dnevi in naša zelena deželica se jim je razkazala v svojem najlepšem sijaju. Do tega konca tedna … V petek so se na poti do Zagreba v Ljubljani ustavili Danijevi kolegi. Zapomnili si jo bodo predvsem po nemogočem obnašanju natakarjev.

Načeloma imam o natakarjih v Ljubljani dokaj dobro mnenje in zdi se mi, da so osvojili vsaj osnovni bonton rokovanja s strankami. Ta vikend pa sem zabeležila tri črne pike, kamor se še nekaj časa ne nameravam vrniti.

- Casablanca: pivo, ki je bolj spominjalo na topli hmeljni napitek, kot pa hladno osvežilno pijačo.
- Romeo: sobota, dež, nikjer nikogar. Ker nas je bilo veliko, smo na njihovi terasi združili dve mizi. Namesto pozdrava najprej pridiga natakarja, da miz ni dovoljeno premikati.

- Paninoteka: nedelja, vrt skoraj prazen. Natakarja nikjer, da nas je kdo postregel, smo morali najprej noter ponj. Ob prvem naročilu se zmoti, zato mora ponoviti vajo. Ob naslednjem obisku naše mize po kolegu polije steklenico Coca-Cole. Namesto opravičila dobimo “ups”.  Izgine noter, vsi smo mislili, da gre po novo steklenico pijače. Čez nekaj časa se prikaže z goro kuhinjskega papirja in jo kolegu pomoli v roko, da bo lahko pobrisal tla. Zaprepadeni čakamo, da mu bo prinesel tudi Coca-Colo, vendar ne. Po petih minutah norčevanja najinih gostov iz vseh natakarjev, ki so jih imeli čast spoznati v Ljubljani, mi ni preostalo drugega, kot da sem šla noter in naročila še eno steklenico. Ki so mi jo seveda zaračunali.

Tudi sama sem kar nekaj časa študenstko žepnino služila s kuhanjem kave in točenjem piva. In vem, kako malo je potrebno, da ljudje namesto dolgih nosov iz tvojega bara odnesejo priporočilo drugim.

Simptom

Vprašanje: Kako veš, da si zelo utrujen in da bi potreboval daljši počitek?

Odgovor: Ko umazano perilo namesto v košaro vržeš v wc školjko …

Future dating?

Danes sem dobila mail z zabavnimi ilustracijami/stripom, ki mi je polepšal dan. Ne vem sicer, kdo je avtor, upam, da mi ne bo zameril objave …

Magnificent

V zadnjih dveh tednih ime U2 vsem že pri ušesih ven gleda, ampak si ne morem pomagat, da ne bi še jaz izrazila totalnega navdušenja nad ponedeljkovim koncertom. Če pustimo ob strani bombastično in impresivno sceno, so me zelo presenetili z zvokom v živo ter s svojo energijo … Kot je rekel Bono: “We feel we’re just getting started!”

Hura za sardine!

Izredno me je razveselil Evin post na njenem blogu, ki vodi na intervju, ki ga je pred kratkim dala za Pepermint. Ponosno ga razkazujem naokoli in se veselim njenih uspehov. Ni car samo Šime, carica je tudi Eva!

Verjamem,  da bo intervjujev v prihodnje še veliko več, kljub temu pa so tisti prvi najbolj dragoceni, ane?

PS: Obljubljam, da bom postala bolj redni bloger, ki bo skušal upravičiti  svoj obstoj med evapriporoča kliki.

Enkrat na sto let

Danes, 7. 8.,  smo bili priča zanimivemu pojavu, ki se zgodi enkrat na sto let in za spremembo nima opraviti z vesoljem. Vsaj neposredno ne.

Ob 12. uri 34 minut in 56 sekund smo zabeležili sledeče zaporedje devetih naravnih števil:

12:34:56, 7. 8. (200)9.

Nekateri pravijo, da je to fake zaporedje, saj jih moti tistih dva tisoč pred devetico. Kljub temu je to once in a lifetime experience …

Včerajšnja zadnja misel pred spanjem

Glede na visoko dvignjene obrvi ob mojem zadnjem postu (ne, zaenkrat se mi še ni zmešalo) za dobro jutro nekaj bolj lahkotnega.

Včeraj sem ugotovila enega izmed najlepših načinov, kako svojemu friki dragemu pokazati, da ga imaš rad/a. Odgovor: odprtje accounta na Twitterju.

To je nadgradnja tega, da predano in pozorno poslušaš traktate o novostih v IT svetu. To je dokaz, da jim tudi slediš. To je posredna manifestacija skrite želje, da bi izvedel/a še več, da bi ti nekdo povedal še več. In ta nekdo bo ta poklon začutil … in gotovo povedal še več.

Diplomske nebuloze

List za listom se prebijam skozi goro pogosto neberljivih prebliskov vrlih družboslovcev in upam, da bodo nekoč postali ključni kamenček v mozaiku moje diplome. V oči mi je padel tale citat:

It is the hegemonic control of the dominant class over the institutions of civil society (education, work, family, leisure etc.) within the “outer defences” of the repressive state apparatus that makes revolutionary transformation of modern capitalist society so difficult, and imposes upon the revolutionary party the long-term ideological and hegemonic struggles of a “war of position”, rather than direct confrontation with the state in a “war of manoeuvre” (Norman Fairclough).

Ideje, ki jih omenjeni avtor zagovarja, so seveda deležne tudi kritike. Ampak kljub temu: se za trenutek najdete v tem opisu naše družbe? In kdo med nami je revolucionar …?

Novi začetki

Količinski presežki časa v zadnjih dveh dneh – kar ni ravno pogost pojav – so me nagovorili k vrnitvi na začetek. Upam, da bo svež in ažuren dlje časa, kot so bili prejšnji.

Prejšnji blog je bil posvečen rdeči streli, a je zmanjkalo časa, volje ter inspiracije. Zato pa gre prvi post na novem blogu v čast ravno temu staremu kosu pločevine.

Gre za staro rdečo petko, Renault 5, ki je v moji družbi preživela zadnja leta svojega življenja. Bila je moj prvi in zaenkrat edini avto, zato mi je tudi neznansko prirasla k srcu. Pravzaprav je bila skupna lastnina med bratom in sestro, pa vendar je bila moj avto. Brez servo volana, brez centralnega zaklepanja ali klime, vendar z avtoalarmom! Prejšnji lastnici so namreč tolikokrat vlomili v avto in stegovali prste po avtoradiu, da je edini izhod videla v alarmu ….

Prigod z rdečo strelo je bilo malo morje, ob zadnji pa je dokončno odpovedala. Že nekaj časa se z njo nismo vozili dlje kot po okoliških cestah, saj avto nekako ni več dajal občutka varnosti in zanesljivosti. Zanj pa se je zanimal sosed, ki ga je želel odpeljati v Srbijo svojemu prijatelju. Ta si je namreč že dolgo prizadeval najti rdečo petko s tremi vrati. In poglej ga zlomka! Moja je bila ena izmed redkih tovrstnih primerkov v Evropi.

Po začetni žalosti smo se avto vendarle odločili prodati, saj v kratkem ne bi bil več za nikamor drugam, kot za na smetišče. Petki pomahamo v slovo in že se pelje proti Nišu.

Čez slab mesec pa sosed vendarle prizna, da se z njo ni pripeljal dlje od hrvaške meje. Baje je vse teklo kot namazano, dokler ni prišel do mejnega prehoda in za kako uro obtičal v koloni za prestop meje. Ko je končno prišel do carinikov, je ubogi streli počilo in cariniku zakadilo obraz. Sosedu ni preostalo drugega, kot da je poklical avtovleko, ki je rdečo starko odvlekel na avtoodpad.

Rdeča strela počiva na smetišču, jaz pa začenjam z novim blogom